SIST-TP 1034:2007

SLOVENSKO SIST-TP 1034


TEHNIČNO

POROČILO
december 2007













Priporočila za ravnanje s krvnimi vzorci


Recommendations for handling blood samples

























Referenčna oznaka
ICS 11.140.20 SIST-TS 1034:2007 (sl)


Nadaljevanje na straneh od 2 do 13



© 2007-12. Slovenski inštitut za standardizacijo. Razmnoževanje celote ali delov tega standarda ni dovoljeno.

---------------------- Page: 1 ----------------------

SIST-TP 1034 : 2007
NACIONALNI UVOD

Slovensko tehnično poročilo SIST-TP 1034, Priporočila za ravnanje s krvnimi vzorci, 2007, je izvirni
standardizacijski dokument in ima status slovenskega tehničnega poročila.

NACIONALNI PREDGOVOR
Slovensko tehnično poročilo SIST-TP 1034:2007 opisuje postopke za pravilno vzdrževanje krvnih
vzorcev, dokler niso dostavljeni v laboratorij, kjer bo vzorec analiziran. Za neoporečno analizo vzorca
so potrebni pravilno pakiranje, označevanje, etiketiranje, ustrezna in pravočasna dostava v laboratorij.
Priporočila so namenjena vsem, ki odvzemajo krvne vzorce za analizo seruma in/ali plazme ter polne
krvi in jih pošiljajo v laboratorij zdravstvene ali raziskovalne ustanove.

Namen kliničnokemijskega laboratorija je celovita dejavnost, ki zagotavlja zanesljive rezultate;
zdravniki jih upoštevajo pri nadaljnjih odločitvah v diagnostiki in pri terapiji. Veliko truda je vloženega
za pripravo novih, sodobnih in zahtevnih analiznih tehnik, s katerimi se zagotavljajo zanesljivejši in
hitreje dostopni podatki. Prepogosto pa je premalo pozornosti namenjene postopkom pred analitiko.
Predanalitični postopki ne smejo biti zanemarjeni, saj dogajanje v tem času vpliva na vzorec in s tem
na pravilne rezultate. Skrbna priprava bolnika, pravilen odvzem vzorca, ustrezno ravnanje s
pridobljenim vzorcem in njegov transport so prvi pogoji za doseganje zanesljivih rezultatov. Vzorec
mora biti za analizo pravilno pripravljen in kakovosten.

Slovensko tehnično poročilo je informativni dokument, pripravljen zaradi potrebe po opredelitvi
postopkov za pravilno vzdrževanje krvnih vzorcev do laboratorija, kjer bo vzorec analiziran.

Slovensko tehnično poročilo SIST-TP 1034:2007 je v skladu s smernicami, ki jih je sprejel SIST/TC
VAZ Varovanje zdravja, in na temelju usmeritev Mednarodnega združenja za klinično kemijo in
laboratorijsko medicino (International Federation of Clinical Chemistry and Laboratory Medicine –
IFCC), Svetovne zdravstvene organizacije (World Health Organisation – WHO), Inštituta za klinične in
laboratorijske standarde (Clinical and Laboratory Standards Institute – CLSI) ter Razširjenega
strokovnega kolegija za laboratorijsko diagnostiko pri Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije
pripravila dr. Marija Prezelj (Klinični inštitut za klinično kemijo in biokemijo Kliničnega centra v
Ljubljani) v sodelovanju z mag. Sašo Bratož, dr. Piko Meško Brguljan, mag. Evgenijo Homšak,
recenzijo je opravil: doc. dr. Milan Skitek.

Slovensko tehnično poročilo SIST-TP 1034:2007 je bilo pripravljeno v sodelovanju s Slovenskim
združenjem za klinično kemijo (SZKK).

To slovensko tehnično poročilo SIST-TP 1034:2007 je 8. marca 2007 sprejel SIST/TC VAZ Varovanje
zdravja.
OPOMBA
– Nacionalni uvod in nacionalni predgovor nista sestavni del tehničnega poročila.
2

---------------------- Page: 2 ----------------------

SIST-TP 1034 : 2007
VSEBINA Stran
1 Uvod .4
2 Področje uporabe .4
3 Predpisani varnostni ukrepi .4
4 Ravnanje z vzorcem venske krvi.4
4.1 Priprava seruma in plazme iz polne krvi .4
4.2 Dejavniki, ki vplivajo na rezultate .5
4.2.1 Antikoagulant.5
4.2.2 Čas .5
4.2.3 Lega epruvete .6
4.2.4 Temperatura.6
4.2.5 Inhibitorji in stabilizatorji presnove .7
4.2.6 Pretresanje vzorcev in hemoliza .7
4.2.7 Svetloba.7
5 Priprava vzorcev za centrifugiranje .7
6 Centrifugiranje .8
6.1 Čas centrifugiranja in relativna centrifugalna sila.8
6.2 Hladilna centrifuga.9
6.3 Ponovno centrifugiranje.9
7 Pripomočki za ločevanje seruma/plazme.10
7.1 Pripomočki, ki se uporabljajo med centrifugiranjem.10
7.1.1 Epruvete z gelom.10
7.1.2 Ločitveni pripomočki brez gela.10
7.1.3 Pripomočki, uporabljeni po centrifugiranju .11
8 Shranjevanje vzorcev .11
9 Ravnanje z vzorci ob sprejemu v laboratorij .11
10 Merila za zavrnitev vzorca.12
11 Literatura .13









3

---------------------- Page: 3 ----------------------

SIST-TP 1034 : 2007
1 Uvod
Namen kliničnokemijskega laboratorija je celovita dejavnost, ki zagotavlja zanesljive rezultate;
zdravniki jih upoštevajo pri nadaljnjih odločitvah v diagnostiki in pri terapiji. Veliko truda je vloženega
za pripravo novih, sodobnih in zahtevnih analiznih tehnik, s katerimi se zagotavljajo zanesljivejši in
hitreje dostopni podatki. Prepogosto pa je premalo pozornosti namenjene postopkom pred analitiko.
Predanalitični postopki ne smejo biti zanemarjeni (omalovaževani), saj dogajanje v tem času vpliva na
vzorec in s tem na pravilne rezultate. Skrbna priprava bolnika, pravilen odvzem vzorca, ustrezno
ravnanje s pridobljenim vzorcem in njegov transport so prvi pogoji za doseganje zanesljivih rezultatov.
Vzorec mora biti za analizo pravilno pripravljen in kakovosten.
2 Področje uporabe
V tehničnem poročilu so navedeni postopki za pravilno vzdrževanje krvnih vzorcev do laboratorija, kjer
bo vzorec analiziran. Za neoporečno analizo tega vzorca so potrebni pravilno pakiranje, označevanje,
etiketiranje, ustrezna in pravočasna dostava v laboratorij. Priporočila so namenjena vsem, ki
odvzemajo krvne vzorce za analizo seruma in/ali plazme ter polne krvi in jih pošiljajo v laboratorij
zdravstvene ali raziskovalne ustanove.
3 Predpisani varnostni ukrepi
Ker pogosto ni mogoče vedeti, kateri vzorec je kužen (infektiven), je treba zato z vsakim ravnati enako
previdno, skrbno in varno, kakor da bi bili okuženi vsi vzorci. Z vsakim vzorcem se ravna kot s kužno
snovjo v skladu s “standardnimi varnostnimi ukrepi”. (1)
Ravnati je treba pazljivo, da se z vzorci ne onesnažijo zunanje stene epruvet, zbirne posodice in
okolice. Če se vzorec polije, je treba površino takoj očistiti in razkužiti z ustreznim razkužilom.
Naročniški list za laboratorijske preiskave ne sme priti v stik z vzorcem. Upoštevati je treba lokalne
varnostne predpise; napisani morajo biti razumljivo in vsem dostopni.
4 Ravnanje z vzorcem venske krvi
Potem ko se kri odvzame po priporočenih navodilih za odvzem venske krvi, je treba s takimi vzorci
ravnati skrbno in po spodaj navedenih navodilih. (2)
4.1 Priprava seruma in plazme iz polne krvi

4.1.1 Serum

Serum je supernatant (krvna tekočina), ki se dobi po centrifugiranju vzorca polne krvi, odvzete v
epruveto brez dodanih antikoagulantov.

Kri se centrifugira po končani koagulaciji.

4.1.2 Plazma

Plazma je supernatant, ki se dobi po centrifugiranju polne krvi, odvzete v epruveto z dodanim
antikoagulantom.

Antikoagulanti na različne načine preprečijo (inhibirajo) nastanek strdka. Vzorec, odvzet v epruveto z
antikoagulantom, se lahko centrifugira takoj po odvzemu.

Vse epruvete z dodatki, razen epruvete z natrijevim citratom, je treba po odvzemu krvi rahlo obrniti
najmanj pet- do desetkrat, da se vsebina premeša. Epruvete z dodanim natrijevim citratom pa se
obrnejo tri- do štirikrat. Upoštevati je treba tudi navodila proizvajalca epruvet.

4

---------------------- Page: 4 ----------------------

SIST-TP 1034 : 2007
4.2 Dejavniki, ki vplivajo na rezultate
Najpomembnejši in najpogostejši dejavniki, ki lahko med ravnanjem s krvnim vzorcem in njegovim
transportom vplivajo na rezultat analize, so antikoagulant, čas, lega epruvete, temperatura, inhibitorji
in stabilizatorji, pretresanje vzorcev, svetloba.
4.2.1 Antikoagulant
Za nekatere analize je zelo pomembno, da je kri odvzeta v epruveto z antikoagulantom, za druge
analize pa brez njega. Razlike med vrednostmi za posamezne analite v serumu ali plazmi se lahko
pojavijo, ker:
– se analit porablja med koagulacijo: fibrinogen, trombociti, glukoza;
– se analit sprošča iz celic med koagulacijo: kalij, laktat dehidrogenaza (LDH), fosfat, amoniak,
laktat;
– antikoagulant moti pri nekaterih določitvah: gama-glutamil transferaza (GGT), litija s plamensko
fotometrijo;
– fibrinogen moti pri nekaterih analiznih metodah.
4.2.2 Čas
Priporočilo: Dokler se dokončno ne ugotovi, ali dlje trajajoči stik prispeva k nepravilnosti rezultatov, naj
se serum ali plazma čim prej ločita od krvnih celic. Vzorec je treba prinesti v laboratorij v najkrajšem
možnem času. Pravočasna ločitev seruma ali plazme od krvnih celic je izredno pomembna, še posebej
pri temperaturah nad 22 °C, ko lahko hitreje nastopijo spremembe nekaterih analitov.
Priporoča se, da se serum/plazma loči od krvnih celic najpozneje v dveh urah po odvzemu krvi. Če se
v serumu ali plazmi določajo kalij, adrenokortikotropni hormon (ACTH), kortizol, kateholamine, laktat
ali homocistein, mora biti kri centrifugirana prej kot v dveh urah po odvzemu. (3, 4)
Številne študije podpirajo priporočilo o časovni omejitvi dveh ur.
Pri 17 analitih se koncentracije v serumu ne spremenijo, tudi če je kri centrifugirana šele po 48 urah
po odvzemu krvi. Ti analiti so: albumin, alkalna fosfataza, alanin aminotransferaza (ALT), bilirubin,
kalcij, holesterol, kreatin kinaza (CK), kreatinin, magnezij, fosfat, natrij, proteini, trigliceridi, trijodtironin
(T ), tiroksin (T ), sečnina ter sečna kislina. Za naštete analite velja, da stik med serumom in celico pri
3 4
sobni temperaturi v 48 urah ne vpliva na rezultat.
Po dveh urah se značilno zmanjša glukoza, zvečata pa kalij in LDH.
Po osmih urah se poveča koncentracija železa.
Že po dveh urah se aktivnost aspartata aminotransferaze (AST) rahlo poveča in koncentracija klorida
rahlo zmanjša. (5)
Analiti, ki so obstojni (stabilni) 48 ur, ostanejo taki pri sobni temperaturi še nadaljnjih 24 ur (skupaj 72
ur). Obstojni so še amilaza, bikarbonat, kortizol in GGT. Nasprotno se zmanjša koncentracija glukoze
in folata, poveča pa koncentracija kalija, fosfata, kreatinina in vitamina B . Le malo se povečata
12
aktivnost LDH in koncentracija feritina, zmanjša pa koncentracija klorida, kalcija in natrija. (6)
Pri preverjanju stabilnosti 63 analitov v serumu, ki ni bil odlit 24 ur, je bilo sklenjeno, naj bi bil serum
ločen v treh urah za določitev glukoze, kalija in fosfata ter v 6 urah za določitev albumina, bikarbonata,
klorida, C-peptida, holesterola HDL in LDL, železa ter proteinov. Vsi ostali analiti so bili v neodlitem
serumu obstojni 24 ur. (7)
Na stabilnost vpliva tudi temperatura.
V neločenem serumu se je po 24 urah pri sedmih različnih temperaturah (3, 10, 15, 22, 25, 30 in
38 °C) določila stabilnost lipaze ter globulina, ki veže tiroksin (TBG) in tirotropni hormon (TSH). Na
5

---------------------- Page: 5 ----------------------

SIST-TP 1034 : 2007
splošno velja, da je temperatura med 22 in 25 °C sobna temperatura. Pri 22 °C je bilo opaziti
spremembe: zmanjšana je bila koncentracija glukoze, povečana pa koncentracija kalija, fosfata, ALT,
AST in kreatinina. Pri višjih temperaturah je sprememba še izrazitejša. (8)
Pri temperaturah, višjih od sobne (30 °C), se koncentracija glukoze zmanjša v štirih urah,
koncentracija fosfata se poveča v šestih urah, aktivnost ALT in AST se poveča v osmih urah in
koncentracija kalija se poveča v 24 urah. Po pričakovanju je bilo povečanje koncentracije kalija
pomembno pri temperaturah pod 15 °C. (9)
Ionizirani kalcij je v neodlitem serumu obstojen pri 25 °C samo dve uri, pri 4 °C pa kar štiri dni. (10, 11)
Ionizirani magnezij je stabilen pri sobni temperaturi več kot 6 ur, pri 4 °C pa pet dni. (12)
4.2.3 Lega epruvete
Po odvzemu krvi se epruveta postavi v stojalo pokonci, z zamaškom navzgor. Tak položaj omogoča
popolno koagulacijo, manj se pretresa vsebina epruvete in manjše je tveganje za nastanek hemolize.
Poleg tega je manjša verjetnost, da se zamašek izmuzne z epruvete.
V preteklosti je bil zamašek, ki je prišel v stik s krvjo, vir onesnaženja pri toksikoloških testih in pri
testih za določanje koncentracije zdravil v krvi (Therapeutic Drug Monitoring, TDM) Spojina tris-
butoksietil fosfat (TBEP) moti pri določitvah TDM tako, da izpodrine osnovno zdravilo s proteina.
Posledica je prerazporeditev zdravila v eritrocite, zmanjša pa se količina zdravila, ki ostane v serumu
ali plazmi in se določa. Proizvajalci epruvet so iz zamaškov odstranili TBEP.
Obstajajo tudi posebne epruvete za določevanje elementov v sledovih (cinka, bakra, kroma in selena).
Njihovi zamaški najmanj onesnažijo vzorce. Zato se za odvzem krvi za analizo elementov v sledovih
priporočajo te epruvete.
4.2.4 Temperatura
Če laboratorijski analizni postopek zahteva ohlajeno kri, je treba epruveto s krvjo postaviti v posodo z
ledom ali mešanico ledu in vode. Pomemben je dober stik med hladilnim sredstvom in vzorcem. Veliki
kosi ledu namesto vode niso primerni, ker stik med hladilnim sredstvom in vzorcem v epruveti ni
zadosten. Hladilno sredstvo mora prekrivati večji del površine epruvete. Pri ohlajenih vzorcih je
presnova krvnih celic upočasnjena in nekateri proti toploti neodporni analiti so s tem stabilnejši.
Ohlajevanje polne krvi za več kot dve uri je napačno za vzorce, v katerih se potem določa kalij.
Glikoliza daje energijo celicam za črpanje kalija v celice, a je pri nizkih temperaturah upočasnjena.
Brez te energije kalij zapusti celice in posledica so lažno višji rezultati. Vzorec, v katerem se
določujejo elektroliti, se ne sme pred centrifugiranjem in ločitvijo seruma/plazme od celic shranjevati
pri temperaturi pod 8 °C. Pri ravnanju z vzorcem se je treba izogibati temperaturam nad 35 °C. Z
zvišanjem temperature se pogosteje pospeši spreminjanje sestavin. (13)
Hladiti je treba vzorce za določanje: kateholaminov, amoniaka, laktata, piruvata, gastrina in
paratiroidnega hormona (PTH) ter homocisteina.
Krvni vzorec se ne sme hladiti, če se v njem določajo krioglobulini, saj se temperatura vzorca po
odvzemu ne sme spustiti pod 37 °C.
Vzorec polne krvi se ne sme postaviti v okolje s temperaturo pod 0 °C, ker nastopi hemoliza.
Če se zahteva zamrznjen serum ali plazma, je treba poskrbeti, da ostane serum/plazma ves čas pri
zmrzišču.
Nekatere sestavine seruma ali plazme so pri sobni temperaturi izredno neobstojne, zato morajo biti
serumi pred analizo zamrznjeni. Pri nekaterih vzorcih je temperatura kritični dejavnik (npr. pri reninu).
Takrat mora biti vzorec krvi odvzet v ohlajeno epruveto in centrifugiran v hladilni centrifugi.
Ne uporabljajo se hladilniki, ki se avtomatizirano odmrzujejo (samočistilni hladilniki). Pogosto
segrevanje in hlajenje v takem hladilniku lahko poslabša kakovost vzorca. Zamrznjeni vzorci se med
transportom najbolje vzdržujejo pri nizki temperaturi s suhim ledom.
6

---------------------- Page: 6 ----------------------

SIST-TP 1034 : 2007
4.2.5 Inhibitorji in stabilizatorji presnove
V nekaterih epruvetah so dodatki, ki preprečijo spremembo koncentracije določenega analita v
vzorcu. Natrijev fluorid (NaF) preprečuje glikolizo in se uporablja kot stabilizator glukoze v prisotnosti
krvnih celic. Stabilizira jo pri sobni temperaturi za 24 ur, pri 2 do 8 °C pa za 48 ur.
Glikoliza se ne prepreči dovolj, če je število eritrocitov, levkocitov ali trombocitov zelo veliko. Pri
novorojenčkih je glikolizo zelo težko preprečiti. Tako je treba iz krvnih vzorcev novorojenčkov ločiti
plazmo od celic, kakor hitro je mogoče. Za pediatrične namene se uporabljajo pripomočki za mikro
odvzem, ki imajo primerne antiglikolitične snovi.
4.2.6 Pretresanje vzorcev in hemoliza
Z odvzetim vzorcem je treba ravnati skrbno, saj se le tako preprečita poškodba eritrocitov in nastanek
hemolize. Hemoglobin v hemoliziranem vzorcu lahko moti določevanje nekaterih analitov. Plazma se
ob
...